Pri sodelovanju v ali vodenju procesa upravljanja ali odločanja je potrebno imeti osnovne informacije o tem, zakaj so ekosistemske storitve ključni element v državnih politikah in lokalnih strategijah, ki zadevajo upravljanje z okoljem in teritorialni razvoj.

Upravljanje z okoljem cilja na to, da bi našli strateške načine za soočanje z medsebojnimi povezavami med ljudmi in naravnim okoljem. Poskuša najti razumljive rešitve za ohranjanje narave, varstvo habitatov, nadzor ogroženosti in ohranjanje ter trajnostno uporabo naravnih virov in ekosistemskih storitev. Upravljavci z okoljem lahko osnujejo svoje odločitve o politikah na državnem in mednarodnem nivoju in to z različnimi orodji.

Za implementacijo strategij upravljanja in ekosistemskih storitev je pomembno definirati cilje. Cilji so pomembni za določanje najpomembnejših ekosistemskih storitev in tudi za razvoj ter interpretacijo kazalnikov.

Cilji, ki so jasno namenjeni ekosistemskim storitvam, se nahajajo v Strategiji EU za biotsko raznovrstnost (Evropska komisija (ES) 2011):

• krovni cilj za leto 2020: “Zaustaviti izgubljanje biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev v EU do leta 2020 in jih, kolikor je mogoče, obnoviti ter obenem povečati prispevek EU k preprečevanju izgubljanja biotske raznovrstnosti na svetovni ravni.” (2. odst.)
• Cilj 2: “Do leta 2020 bodo ekosistemi in njihove storitve ohranjeni in izboljšani z vzpostavitvijo zelene infrastrukture ter obnovitvijo najmanj 15% poškodovanih ekosistemov.” (5. odst.)
• Cilj 3., A) Kmetijstvo: Do leta 2020 čim bolj povečati kmetijska območja travinja, ornih zemljišč in trajnih nasadov, za katere veljajo ukrepi v okviru SKP, ki so povezani z biotsko raznovrstnostjo, da bi zagotovili ohranjanje biotske raznovrstnosti in dosegli izmerljivo izboljšanje(*) stanja ohranjenosti vrst in habitatov, ki so odvisni od kmetijstva ali to nanje vpliva, ter izboljšanje zagotavljanja ekosistemskih storitev v primerjavi z referenčnim poročilom EU iz leta 2010, s čimer bi se prispevalo h krepitvi trajnostnega upravljanja.
• Cilj 3. B) Gozdovi: Do leta 2020 bodo vzpostavljeni načrti za gospodarjenje z gozdovi ali enakovredni instrumenti v skladu s trajnostnim upravljanjem gozdov (TUG1) za vse gozdove, ki so v javni lasti, in gozdna gospodarstva nad določeno velikostjo(**) (določile jo bodo države članice ali regije in jo vključile v svoje programe razvoja podeželja), ki prejemajo sredstva v okviru politike EU za razvoj podeželja, da bi dosegli izmerljivo izboljšanje(*) stanja ohranjenosti vrst in habitatov, ki so odvisni od gozdarstva ali to nanje vpliva, ter izboljšali zagotavljanje ekosistemskih storitev v primerjavi z referenčnim poročilom EU iz leta 2010.

V aneksu Strategije EU za biotsko raznovrstnost (Evropska komisija (ES) 2011) so določeni konkretni ukrepi za cilje, ki vsebujejo tudi rešitve. Zlasti ukrepi 5, 6 in 7, ki so del cilja 2, izražajo pomembne podcilje, kot so

• Ukrep 5 Kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev na svojih nacionalnih ozemljih do leta 2014, ocenjevanje ekonomske vrednosti teh storitev in vključevanje teh vrednosti v sisteme računovodstva in poročanja na ravni EU in nacionalni ravni do leta 2020.
• Ukrep 5a: razvoj strateškega okvirja za obnovitev ekosistema na podnacionalni, nacionalni ravni in ravni EU
• Ukrep 6b: Razvoj strategije za zeleno infrastrukturo do leta 2012, spodbujanje zelene infrastrukture v mestih in na podeželju in spodbude za naložbe v razvoj zelene infrastrukture in ohranjanje ekosistemskih storitev
• Ukrep 7b: Nadaljevanje dela za pripravo predloga pobud za preprečitev  neto izgube ekosistemov in njihovih storitev do leta 2015
• Ukrep 11b: Spodbujanje inovativnih mehanizmov (npr. plačila za ekosistemske storitve) za financiranje ohranjanja in obnavljanja ekosistemskih storitev, ki jih zagotavljajo večnamenski gozdovi.

Neposredno vzdrževanje in izboljšava zagotavljanja ekosistemskih storitev sta tudi cilja pri strategiji EU za zeleno infrastrukturo (Evropska komisija 2013), v kateri je razvoj zelene infrastrukture pomembno orodje za vzdrževanje ekosistemskih storitev.

Cilji Strategije EU za biotsko raznovrstnost so zelo navdihujoči, a hkrati tudi velik izziv. Sedanje stanje vsekakor kaže, da EU ciljev še ni dosegla. Po drugi strani to pomeni, da je za izboljšanje situacije potreben nadaljnji trud na državnem in meddržavnem nivoju. Strategija EU postavlja okvir, ki bi moral biti uporabljen za soočanje s težavami pri meddržavnem sodelovanju.

Tudi v strategiji EUSALP (Strategija EU za alpsko regijo) so ekosistemske storitev koncept, ki je obravnavan kot glavna tema. Torej so lahko navedeni državni in regionalni cilji začetna točka za razvoj skupnih ciljev in dejanj, potrebnih za upravljanje z ekosistemskimi storitvami.

Cilji za ohranjanje ekosistemskih storitev

Trenutno na državni ravni v alpskih državah ne obstajajo eksplicitni cilji za varstvo in razvoj ekosistemskih storitev. Omenjene so predvsem na strateški ravni, na primer v nacionalnih strategijah za biotsko raznovrstnost (Avstrija, Nemčija, Italija). Vendar pa obstaja več prizadevanj za vključitev koncepta ekosistemskih storitev  v procese odločanja na nacionalni ravni (npr. Italija: nova državna zakonodaja …).

• Italijanska nacionalna strategija biotske raznovrstnosti izrecno omenja ekosistemske storitve v dveh od treh strateških ciljev.
• V Franciji bo v okviru programa EFESE (Francoska nacionalna ocena ekosistemov in ekosistemskih storitev) analizirano stanje ekosistemskih storitev.

Na regionalni ravni na južnem Tirolskem regionalni zakon za krajinsko in prostorsko načrtovanje omenja kartiranje in monitoring ekosistemskih storitev. V regiji Piemont so konkretni cilji za ohranjanje ekosistemskih storitev del Krajinskega prostorskega načrta (Landscape Territorial Plan), Zakona o rabi tal in v smernicah za “Ekološko opremljene proizvodne površine”.

Sektorski cilji za ohranjanje ekosistemskih storitev

V sektorskih politikah niso bili sprejeti še nobeni cilji za upravljanje z ekosistemskimi storitvami, vendar pa lahko v nacionalnih zakonih o varstvu narave, gozdarstvu, kmetijstvu ali razvoju podeželja skoraj vseh alpskih držav najdemo posredne reference.

Skupni okvir držav EU so zakonodajne zahteve, ki temeljijo na direktivah EU, kot so Vodna direktiva, Direktiva o pticah in Direktiva o habitatih.

Državne strategije za biotsko raznovrstnost in državni akti za varstvo narave pogosto vsebujejo splošne cilje, ki posredno omenjajo ohranjanje ekosistemskih storitev.

Ker je državna vlada odgovorna za zakone o ohranjanju narave v nekaterih državah, bi morale biti v prihodnje narejene nadaljnje analize.

Ekosistemske storitve kot smernice za razvoj

Pristop ekosistemih storitev se lahko uporablja tudi kot smernica ali splošno načelo. Ta uporaba je vzpostavljena v nekaterih alpskih državah:

Nemška strategija za gozdove 2020 zahteva, da se storitve gozdnega ekosistema upoštevajo v drugem stolpcu kmetijskih subvencij.

V Sloveniji so ekosistemske storitve obravnavane v Strategiji prostorskega razvoja.