VSEBINA Srednji NIVOJA

I.2) Metode in orodja za kartiranje in ocenjevanje

intermediate-sl

Cilji učenja

  • Razvijanje boljšega razumevanja praktične uporabe kartiranja in ocenjevanja
  • Identifikacija nekaterih kritičnih območjih, ki se tičejo implementacije kartiranja in ocenjevanja
  • Razumevanje različnih nivojev ocenjevanja, ki so odvisni od kvalitativnega – kvantitativnega pristopa
  • Utrjevanje osnovnega znanja o uporabi kazalnikov za ocenjevanje ekosistemskih storitev
Definicija kartiranja in ocenjevanja je zelo odvisna od ciljev, ki jih podpirajo in ki spodbujajo razvoj sistema ekosistemskih storitev. Ti so različni med državami projektnih partnerjev, saj nekateri koncepti še posebej ciljajo na denarno ovrednotenje, medtem ko drugi ciljajo na oceno ekosistemov, ki naj bi bili analizirani za različne namene.

Ozadje kartiranja in ocenjevanja ekosistemskih storitev

Od razvoja programa Alpskega prostora so institucije, kot so Združeni Narodi, Evropska Unija, alpske države in regije in razne nevladne organizacije začele učinkoviteje delati na tej tematiki. Pri tem so se prostorsko eksplicitni zemljevidi različnih ekosistemskih storitev izkazali za ključno zahtevo za njihovo učinkovito upravljanje. Države članice Evropske Unije se ukvarjajo s kartiranjem in ocenjevanjem ekosistemskih storitev in pri tem sledijo Strategiji EU za biotsko raznovrstnost za leto 2020, ki neposredno spodbuja prepoznavanje naravnega kapitala držav članic s kartiranjem in ocenjevanjem ekosistemskih storitev.

Delovna skupina in iniciativa EU imenovana MAES, ki vključuje države članice, strokovnjake in ustrezne interesne skupine, je bila posebej ustanovljena za obravnavanje te tematike, torej kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev (BISE, n.d.). Skupina MAES izdeluje letna poročila z definicijami ekosistemskih storitev in smernic za njihovo ocenjevanje, kartiranje in izračunavanje z izbranimi kazalniki. Ta iniciativa je pomemben model za projekt AlpES, ki stremi k upoštevanju njenih direktiv in h gradnji na njegovih okvirjih na alpskem nivoju.

Ta usklajen trud cilja k nudenju zanesljivih in trdnih znanstvenih ter prostorskih informacij o ekosistemskih storitvah, ki jih lahko uporabljamo za krepitev trajnostnega prostorskega odločanja. Upravljanje z naravnimi viri, načrtovanje naravnih območij, infrastrukture in razvoja turizma so globoko medsebojno povezani ter so odvisni od nudenja ekosistemskih storitev. S kartiranjem ekosistemskih storitev je na voljo novo orodje za uporabnike za vsako od teh prizadevanj. Zahvaljujoč rastočemu številu raziskav o ekosistemskih storitvah in glede na to, da postajajo odnosi med ukrepi in izidi jasnejši, bodo osebe, ki sprejemajo odločitve, bolje pripravljene za učinkovito soočanje s izzivi.

Prednosti in slabosti kartiranja in ocenjevanja

Na splošno so zemljevidi v smislu kartografske predstavitve ekosistemskih storitev učinkovita orodja za prenašanje informacij do interesnih skupin, kot so znanstveniki, odločevalci, upravljavci z okoljem in tudi državljani. To odraža tudi razmišljanja in cilje, ki so vključeni v pristop integriranega kartiranja in ocenjevanja. Ko razmišljamo o kartiranju in ocenjevanju, moramo upoštevati, preveriti ali vsaj predstaviti in razložiti naslednje prednosti in slabosti. Te so odvisne od konceptualnih, političnih, socialnih in tudi tehničnih lastnosti kartiranja.

Na ekosistemske storitve se nanašajo sledeče prednosti in učinki:

  • So bistveno orodje za sporočanje zapletenih interakcij med ekosistemskimi storitvami glede na čas in prostor,
  • Pomagajo pri vizualizaciji kompromisov (trade-offs) in sinergij med ekosistemskimi storitvami,
  • Pomagajo primerjati zalogo, rabo in povpraševanje po ekosistemskih storitvah na različnih geografskih lokacijah in identificirati skladnost ali neskladnost med njimi,
  • Lahko pomagajo pri boljšem razumevanju odnosov v prostoru in tudi pri podpiranju izbire, načrtovanju in upravljanju z območji za ohranitev in za zeleno infrastrukturo,
  • Lahko pomagajo identificirati t.i. vroče točke in kritična območja za uveljavljanje posebnih ukrepov za upravljanje z okoljem,
  • Imajo poučno vrednost pri razlaganju pomembnosti biodiverzitete in ekosistemskih storitev splošni javnosti,
  • Kot zadnje zemljevidi prikazujejo in kvantificirajo, kje in v kolikšni meri ekosistemi prispevajo k človeški blaginji  in tako dajo v uporabo okvir ekosistemskih storitev in njihov koncept.

Obstaja tudi precej slabosti in pomanjkljivosti za kartiranje in ocenjevanje ekosistemskih storitev:

  • Prva slabost je ta, da primarni podatki za ekosistemske storitve pogosto niso na voljo, zato se kot približek uporabljajo podatki o pokrivnosti tal. To vodi do tega, da so ekosistemske storitve, ki se nanašajo na pokrivnost tal, preveč v ospredju, medtem ko so druge ekosistemske storitve pri sprejemanju politik zanemarjene.
  • Na zemljevidih je še posebej težko predstaviti kulturne ekosistemske storitve in uravnalne storitve.
  • Preveliko predstavljanje določene ekosistemske storitve brez upoštevanja njenih medsebojnih povezav z drugimi funkcijami in ekosistemskimi storitvami lahko vodi do negativnih posledic za ostale ekosistemske storitve. Potrebno je upoštevati kompleksnost kompromisov/trade-offs in sinergij med storitvami in ohranjati večnamenskost ekosistemov.
  • Razmerja prostora in časa pri zemljevidih ekosistemskih storitev in tistih, ki se nanašajo na odločanje, se lahko razlikujejo, npr., ko upoštevamo sezonske dogodke.
  • Izdelava zemljevidov z visoko ločljivostjo je draga in pogosto maj natančna od tistega, kar želimo ali potrebujemo.
  • Identifikacija problematičnih območij prinaša tveganje za prostorsko stigmatizacijo ali obratno, za preveliko izkoriščanje zelo potencialnih območij.
  • Študije kažejo pomembnost vključevanja interesnih skupin v izdelavo zemljevidov ekosistemskih storitev in ne samo zanašanja na podatke.

Obravnava ekosistemskih storitev: stopenjski pristop

Obravnava ekosistemskih storitev  je lahko izvedeno na različnih “stopnjah”. Ta pristop dovoljuje konsistentne in hkrati fleksibilne metode kartiranja ekosistemskih storitev. Glede na to, da podatki niso razpoložljivi za ocenjevanje veliko ekosistemskih storitev s kvantitativnimi metodami, je monitoring pogosto osnovan na približku pokrivnosti tal in rabe tal, za katere obstaja veliko podatkov.

V mnogo drugih primerov morajo biti izračunane različne vrednosti zato, da pridemo do vrednosti kazalnika, in možno je, da bodo potrebni tudi kompleksni modeli za nudenje konkretnih podatkov o kvantifikaciji kazalnikov ekosistemskih storitev.

Prepoznamo lahko naslednje tri hierarhične pristope h kartiranju ekosistemskih storitev, ki imajo naraščajočo kompleksnost:

 “1. stopnja – kartiranje ekosistemskih storitev z uporabo kazalnikov, ki so na voljo”

Najbolj osnoven pristop ocenjuje ekosistemske storitve z uporabo obstoječih, lahko dostopnih (z veliko količino podatkov) podatkovnih nizov (kot je CORINE za Evropo) kot približek z zagotavljanje določene ekosistemske storitve. Večina kazalnikov ekosistemskih storitev na tej stopnji je lahko opredeljena z uporabo podatkov o rabi tal, pokrovnosti tal, kart monitoringa biodiverzitete, inventarjev državnih gozdov itd. Na tej stopnji so lahko ekosistemske storitve ocenjene tudi z oceno strokovnjakov, ki sloni na enostavni kartografski predstavitvi ali je celo brez nje. Uporabljeni kazalniki morajo biti torej neposredno odvisni od specifičnih ekosistemov (ali drugih narisanih enot), npr. prostorsko eksplicitni ali na podlagi območja/velikosti.

 “2. stopnja – kartiranje ekosistemskih storitev z uporabo različnih kazalnikov s podatki o rabi tal”

Podatki o rabi tal so povezani z različnimi podatkovnimi nizi na podlagi znanih odnosov med rabo tal, zagotavljanjem ekosistemskih storitev in dopolnjeni z lokalnimi/regionalnimi/državnimi podatki. Na podlagi teh odnosov so lahko zmogljivosti različnih rab tal za nudenje ekosistemskih storitev kvantificirane na različnih lokacijah in združene v različna merila. Na primer, za oceno proizvodnje gozdnih sadežev so lahko podatki iz literature ali ocene strokovnjakov o proizvodnji povezani z različnimi vrstami gozdov in kartirani na podlagi države (vključevanje).

 “3. stopnja – pristopi na podlagi modelov za kartiranje ekosistemskih storitev”

  1. stopnja opisuje modele biofizikalnih procesov v sistemu GIS ali v drugi programski opremi namesto povezovanja podatkov kazalnika z enostavnimi povezavami. Na primer, proizvodnjo gozdnih sadežev lahko ocenimo z modeliranjem prostorske razporeditve vrst gozdnih sadežev z uporabo podatkov o podnebju in tudi z drugimi podatki o okolju, ki se nanašajo na razporeditev rastlinskih vrst. Na drugi stopnji so lahko podatki, ki so osnovani na procesih, uporabljeni za ocenjevanje letne proizvodnje v kombinaciji s tipi gozdov: rezultat je prostorsko zasnovan model o proizvodnji gozdnih sadežev. Izdelava modela je dolgotrajna in zahteva strokovno znanje o izdelavi modelov. Po drugi strani je prilagajanje obstoječega modela lokalnim pogojem dosti lažje.”

Izbira stopnje je odvisna od razpoložljivih podatkov, delovne sile in ciljev uporabe rezultatov. Pristop 1. stopnje je uporaben na območjih ali za ekosistemske storitve, pri katerih je težko pridobiti podatke. Pristopa 2. in 3. stopnje nudita večjo resolucijo rezultatov in sta lahko uporabljena tudi za ovrednotenje rezultatov pristopa 1. stopnje. Pristopi so redko omejeni samo na eno specifično stopnjo, ampak se raztezajo čez različne stopnje in s tem tudi nudijo možnosti njihove združitve.

Obravnava ekosistemskih storitev v prostorskih enotah: SPA, SCA in SBA

Zaloga, raba in povpraševanje po ekosistemskih storitvah so lahko preneseni in izraženi v prostorskih enotah. Te so sledeče:

  • območje zagotavljanja storitev (Service Providing Area – SPA): prostorska enota, v kateri je zagotovljena ekosistemska storitev. To območje lahko vključuje rastline in živali, abiotske komponente in ljudi. Imenujemo jo tudi enota za zagotavljanje storitev (Service Providing Unit – SPU).
  • Območje, ki ima koristi od storitev (Service Benefiting Area – SBA): Prostorska enota, v kateri je ekosistemska storitev “dostavljena” k uporabnikom oziroma jo ti koristijo. Območja SBA prostorsko določajo skupine ljudi, ki imajo zavedno ali nezavedno korist od zadevne ekosistemske storitve
  • Območje, ki povezuje storitve (Service Connecting Area – SCA): Povezovalni prostor med nepovezanimi območji za zagotavljanje storitev in območji, ki imajo koristi od storitev. Značilnosti območij povezovalnega prostora vplivajo na pretok koristi.

SPA, SBA in SCA imajo značilne prostorske povezave, ki so odvisne od obravnavane ekosistemske storitve, njihovih določenih kazalnikov za zalogo, rabo in povpraševanje ter okoljem, v katerem so (relief itd.). Obstaja veliko stopenj povezav  med odnosi “in situ” in posrednimi odnosi med območji SPA in SBA.

Prostorska enota, ki jo uporabljamo za analizo, kartiranje, ocenjevanje in predstavljanje, je zelo odvisna od obravnavane ekosistemske storitve in od obravnavane zaloge ali povpraševanja. Medtem ko so administrativne enote primerne za ugotavljanje povpraševanja prebivalstva po ekosistemski storitvi, bi zagotavljanje hidroloških storitev lahko bilo ocenjeno z uporabo povodij.

Težave pri predstavitvi podatkov in vrednosti

Pri tolmačenju zemljevidov z uporabo podatkov, ki so bili zbrani znotraj umetnih meja (npr. občine), lahko posredujemo zelo različna sporočila. To velja predvsem takrat, ko združujemo rastrske podatke s točkovno ali visoko ločljivostjo. Antipodalna metoda prenosa grobih podatkov na večje merilo predstavlja tveganje, da bodo rezultati pristranski. Poleg tega so te metode predmet prenekaterih zmot, če npr. predvidevamo, da je povezava med spremenljivkami konsistentna v vseh merilih.

Vrednosti kazalnikov za ekosistemsko storitev so lahko izračunane na nivo mrežnih celic ali administrativnih enot z uporabo statističnih podatkov, odvisno od ustreznega vira podatkov. Združevanje torej postane nujno za poenotenje vrednosti na eno primerljivo enoto. Način prikazovanja podatkov in enot zemljevida določa, kako dobro so rezultati na zemljevidu berljivi.

Vrednosti podatkov in kazalnikov so lahko izražene na različne načine, tako kot konkretne vrednosti na naravno enoto (npr. porečje) ali na mrežo in kot odstotki obravnavanega območja, povprečna vrednost na prebivalca po enoti NUTS itd. Pri biofizikalni oceni so vrednosti pogosto izražene v fizikalni enotah glede na določeno območje in/ali čas (npr. les v m³/ha/a). Socialno-kulturna ocena je lahko izražena tudi v kvantitativnih vrednostih (kot npr. število obiskovalcev), ampak je pogosto izražena v kvalitativnih informacijah ali v povzetih vrednostih indeksa, ki jih je težko prikazati in dojeti. Te informacije lahko prilagodimo za povečanje berljivosti in primerljivosti. Obstajajo različne vrste kvalitativnih lestvic (npr. od najnižje vrednosti do najvišje), psevdo-kvalitativnih lestvic (npr. od 1 do 5) in metričnih lestvic (npr. 0-100 %).

Natančnost vrednosti kazalnikov ekosistemskih storitev je odvisna od točnosti vnesenih podatkov in spremenljivk, ki sledi načelu “smeti noter, smeti ven” (“garbage in, garbage out”). Vredno je omeniti, da to vpliva na cilje kartiranja in ocenjevanja.

Različni načini predstavitve podatkov o ekosistemskih storitvah

Obstoječi podatki so lahko uporabljeni za različne vrste zemljevidov ekosistemskih storitev. Zemljevidi ekosistemskih storitev so, ne glede na njihovo oceno in bazo podatkov, razvrščeni glede na prikaz zgodovinskih, zagotavljanje sedanjih ekosistemskih storitev ali različnih stanj ekosistemskih storitev. Različni zemljevidi so odvisni eden od drugega in so lahko izdelani kot rezultat drugega zemljevida.
Ekosistemske storitve so lahko prikazane in ocenjene na neprostorski način. Tipična generalizirana ocena za določeno območje na podlagi pokrovnosti tal predstavljajo matrice, pri katerih so vrednosti ekosistemskih storitev določene za različne vrste pokrovnosti tal, ne glede na njihovo lokacijo na območju ocenjevanja. Pri tem pristopu so vrednosti določene brez podrobnega znanja o tem, kateri ekosistem se nahaja na danem območju.

Za predstavitev vrednosti ekosistemskih storitev so možne tudi skoraj vse metode opisne statistike: histogrami, palični stolpčni grafi, kvartilni diagrami (škatle z brki – boxplots) itd. Načini predstavitev vključujejo prikaz vrednosti ene ekosistemske storitve na enem ali več območij, primerjavo različnih vrednosti na enem območju, primerjavo vrednosti ekosistemskih storitev z njihovimi povprečji ali srednjimi vrednostmi, ekosistemske storitve v času itd.

En primer predstavitve ekosistemske vrednosti brez dimenzije prostora je prikaz svežnja tipičnih kombinacij ekosistemskih storitev na določenem območju.

Grafični prikaz rezultatov je mogoč v obliki pajkovnega diagrama (radar chart) ali  radialnega diagrama. Ti lahko vključujejo tudi časovno spremenljivko. Ni nujno, da uporabimo samo te diagrama. Pogost pristop je namreč združevanje diagramov z zemljevidi, s čimer lahko nadgradimo rezultate za  administrativne ali statistične enote.