Raziskave, študije in analize ekosistemskih storitev niso dovolj, če jih želimo uporabljati za upravljanje z okoljem in teritorialnim razvojem – v teh primerih moramo ekosistemske storitve oceniti. Ocenjevanje povzame analizo in pregleda informacije, ki izhajajo iz raziskav, zato, da pomaga tistim, ki imajo pomembne položaje, pri prepoznavanju težav in ocenjevanju možnih ukrepov. Ocenjevanje pomeni zbiranje, povzemanje, organiziranje, tolmačenje in morebitno združevanje delov obstoječega znanja in posredovanje teh delov zato, da so relevantni in v pomoč osebi, ki odloča, vendar ni strokovnjak na tem področju.

Uspešna ocena zajema večplastnost ekosistemskih storitev in jih vključuje na celosten način tako, da upošteva njihove povezave in vzajemne učinke na socialnoekonomske sisteme. Medsebojna odvisnost ekosistemskih storitev je lahko razvidna iz primera kmetijstva. Intenzivne kmetijske prakse so za povečanje storitve zagotavljanja hrane vodile do izčrpanja kmetijskih zemljišč in izgube biodiverzitete, zaradi česar so vplivale na uravnalne storitve, kot so nastajanje prsti in varstvo genskega sklada, in tudi na določene kulturne storitve. Po drugi strani je kartiranje ekosistemskih storitev ustvarjanje kartografske predstavitve ekosistemskih storitev v geografskem prostoru, ki se nanaša na določen čas. Kartiranje je metoda, ki omogoča vizualni dostop do informacij, ki smo jih predhodno pridobili iz procesa ocenjevanja. Ta vizualni prikaz je lahko narejen s pomočjo kazalnikov.

Za prikaz lahko zadošča že figurativni prikaz (tabele, diagrami), vendar je to odvisno od merila in obsega informacij.

Naše razumevanje ekosistemskih storitev neprestano raste, zato je najti nove načine za točno identifikacijo in meritev njihovih pogojev, trendov in stopnje spremembe pomemben korak do integracije ekosistemskih storitev v odločanje. Za ocenjevanje teh različnih vrst ekosistemskih storitev in učinkovito posredovanje informacij o značilnostih in trendih uporabljamo kazalnike. Kazalnik je kvantitativno merilo, ki predstavlja kompleksni sistem ali fenomen.

V našem primeru uporabljamo kazalnike za spremljanje stanja trendov ekosistemov in ekosistemskih storitev v določenem časovnem intervalu. Glede na to, da ekosistemske storitve nudijo veliko vrst koristi za ljudi, lahko za njihovo merjenje uporabljamo kazalnike, ki uporabljajo biofizikalne, ekonomske in socialne metode vrednotenja. Biofizikalne enote uporabljamo za vrednotenje kvantitet ali značilnosti, ki so povezane z ekosistemskimi strukturami, procesi in funkcijami. Nekaj primerov: prostornina odtokov vode z vodozbirnih območij ali količina dušika, ki ga filtrira ekosistem. Po drugi strani uporabljamo kazalnike z ekonomskimi in socialnimi merskimi enotami za količinsko opredelitev koristi in vrednosti, ki jih ljudje pridobijo iz ekosistemov, tako kot npr. denarna vrednost določenega ekosistema za turizem ali rekreacijo na prostem. Ti primeri orišejo, kako lahko kazalniki poenostavijo ocenjevanje kompleksnega sistema in omogočijo njegov grafičen in prostorski prikaz. Z izračunom in analizo kazalnikov ekosistemski storitev lahko sčasoma razumemo trende v zapletenih ekoloških procesih in spremljamo trajnostni razvoj.

S ciljem doseganja zanesljivih rezultatov so možna različna ocenjevanja ekosistemskih storitev, ki so odvisna od vrste ekosistemih storitev, ampak tudi od drugih kriterijev, in seveda ne gre zanemariti časa in finančnih virov, ki so na razpolago. V vseh primerih je cilj pridobiti informacije zato, da je možna izdelava primernih kazalnikov. Tri vrste ocenjevanja so opisane spodaj. Biofizikalno ocenjevanje Pri biofizikalnem ocenjevanju so kazalniki za ekosistemske storitve lahko opredeljeni tako s posredno ali neposredno meritvijo, kot tudi s pristopi modeliranja.

• Neposredne meritve ekosistemskih storitev se izvajajo z ocenjevanjem fizikalnih enot, ki sovpadajo z enotami kazalnika, npr. meritev količine vode, ki je bila načrpana iz podzemnih plasti vode (zagotavljanje vode).
• Posredna meritev uporablja podatke, ki potrebujejo nadaljnje tolmačenje, kombiniranje, modeliranje, predpostavke ali procesiranje. Tipični viri podatkov so podatki daljinskega zaznavanja, kot so vegetacijski indeks (NDVI), temperatura površja, klasifikacija pokrovnosti tal itd. Posledično je lahko uravnavanje lokalnega podnebja razbrano iz eksplicitnih vzorcev temperature površja.

Socialnoekonomsko ocenjevanje Socialnoekonomska ocena se nanaša na prispevek ekosistemskih storitev k ne samo denarnim koristim, ampak tudi k socialnim vprašanjem, kot so kulturna, terapevtska, umetniška, navdihujoča, rekreacijska, učna vrednost itd. Obstajajo različne metode. Nekaj primerov je navedenih spodaj:

• Ocenjevanje preferenc se izvede z intervjuji, razvrstitvenimi vajami in scenariji izbiranja ukrepov, ki vplivajo na ekosistemske storitve, tako, da se analizira znanje in dojemanje posameznikov.
• Ankete fotoelicitacije ocenjujejo vizualne izkušnje posameznika tako, da ocenijo fotografijo npr. pokrajine in jo prevedejo v vrednosti ekosistemske storitve.
• Participativno kartiranje ali PGIS (participativni GIS) gradi sistem znanja, h kateremu lahko razne interesne skupine prispevajo svoje informacije o lokaciji in kakovosti določene ekosistemske storitve.
• Načrtovanje scenarijev kombinira različne metode za oris povezav med alternativnimi prihodnostmi, spremembami v ekosistemskih storitvah in človekovo blaginjo.

Ocena strokovnjakov Znanost ekosistemskih storitev se nahaja med znanostmi uporabne ekologije, ekonomije, trajnosti in socialnimi znanostmi. Ta kombinacija zaplete stvari, zato se splača vključiti izkušene strokovnjake s teh področij v  interdisciplinarno delo. Strokovnjaki lahko zapolnijo vrzeli v podatkih. S svojim znanjem ustvarijo hitre rezultate z minimalno uporabo virov in finančnih sredstev. Poleg tega vključenost strokovnjakov poveča kredibilnost rezultatov. Vključitev strokovnjakov se izvede na več ravneh. Med fazo določanja obsega so določeni cilji kartiranja, kartografsko gradivo in njihova uporaba. Tehnični vidiki ocene so določeni z metodo izbiranja in oblikovanja. Izdelava zanesljivih zemljevidov/kart zagotavlja njihovo transparentnost, berljivost in razumevanje. Uporabo in izvajanje bodo strokovnjaki preverili v skladu z danimi cilji.